BIOGRAFIJA

Prof. dr. SLAVKO RAKOVEC ml., dr.med., višji svetnik

Rojen je bil leta 1935 v Ljubljani. Študiral je na Klasični gimnaziji v Ljubljani in na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je promoviral leta 1959. Po služenju vojaške obveznosti je šest mesecev deloval kot zdravnik splošne medicine v Ajdovščini, nato (1961) se je zaposlil v Ortopedski bolnišnici v Valdoltri kot specializant ortopedije. Leta 1964 je spremenil specializacijo v kirurško in se preselil na Kirurško kliniko v Ljubljani, kjer je leta 1967 opravil specialistični izpit iz kirurgije. Od takrat je delal kot kirurg specialist na Oddelku za gastoenterološko kirurgijo (in po njegovem preimenovanju na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo) Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1974 magistriral in leta 1980 doktoriral. Od leta 1967 do 2001 je opravljal celotni program obveznosti kot kirurg specialist (in nato kot nadzorni kirurg) na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo v Ljubljani, poleg tega pa je bil od leta 1976 do 2002 tudi vodja Oddelka za splošno kirurgijo in nato njegov predstojnik (po programski in prostorski razširitvi in preimenovanju v Klinični oddelek za kirurške infekcije). Od leta 2002 do 2010 je delal na tem oddelku kot svetovalec. Od leta 1996 do 2014 je v svojem prostem času enkrat tedensko operiral kile v zasebnem medicinskem centru Iatros v Ljubljani.
Izpopolnjeval se je na Poljskem, v Nemčiji, Angliji, na Škotskem, v ZDA, Avstriji in Italiji. Od leta 1981 je opravljal pedagoško delo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, sprva kot docent, nato kot izredni profesor in od leta 1992 kot redni profesor za kirurgijo. Še po upokojitvi leta 2010 je do leta 2014 predaval študentom iz kirurgije. V telesih Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je imel naslednje funkcije: od leta 1991 do 1995 je bil član Kadrovske komisije, od 1995 do 1999 njen predsednik in od 1999 do 2002 predsednik Habilitacijske komisije. Od leta 1993 do 1996 je bil podpredsednik Odbora za kadrovska vprašanja Univerze v Ljubljani. Leta 1996 mu je Ministrstvo za zdravstvo RS podelilo naziv višji svetnik.
Njegova bibliografija zajema nad 200 strokovnih in znanstvenih člankov ter 24 poglavij v učbenikih in strokovnih knjigah, objavljenih doma ali v tujini. Je član številnih domačih in tujih strokovnih združenj: Slovenskega zdravniškega društva, pri katerem je bil od leta 1991 do 1996 predsednik Strokovne komisije in ustanovitelj in predsednik sekcij: Združenja za zdravljenje ran Slovenije od 2001 do 2013 in Slovenskega herniološkega združenja od 2004 do 2010. Leta 1996 je bil izvoljen za častnega člana Slovenskega zdravniškega društva in leta 2012 za častnega člana Združenja kirurgov Slovenije. Izvoljen je bil tudi za člana naslednjih tujih strokovnih združenj: British Association of Paediatric Surgeons, Collegium Internationale Chirurgiae Digestivae, Association Francaise de Chirurgie, Surgical Infection Society in European Hernia Society. Predaval in sodeloval je na številnih kongresih, simpozijih in »okroglih mizah« doma in v tujini. Organiziral in predsedoval je trem Simpozijem o ranah z mednarodno udeležbo v Ljubljani v letih 2000, 2001 in 2002. Predsedoval je tudi trem Slovenskim simpozijem in delavnicam o kilah z mednarodno udeležbo in sicer leta 2004 na Ptuju, leta 2006 v Novi Gorici in leta 2008 v Slovenj Gradcu.
Glavna usmeritev njegovega delovanja je kirurško zdravljenje bolezni trebušnih organov in površinskih tkiv ter kirurških okužb. Posebej se je posvetil ustreznemu pristopu pri kirurškem zdravljenju nekaterih redkih in življenje ogrožajočih okužb, zlasti nekrotizirajočega fasciitisa in globokih razjed in gangrenoznih sprememb pri ishemičnih okvarah. K nam je uvedel in modificiral nenapetostno hernioplastiko. Poleg usmeritve na kirurške postopke se je posvetil še antibiotičnemu protimikrobnemu zdravljenju in profilaksi pri kirurških posegih. Uvedel je naslednje originalne metode zdravljenja: »drenažno ekscizijo« pri abscesih površinskih tkiv, operacijo akutnega gnojnega tenosinovitisa s tremi ekscizijami, transmetatarzalno amputacijo v obliki kupole pri angiopatskem in neuropatskem stopalu, antibiotično peroralno kirurško profilakso, ki je bila kot originalna metoda sprejeta v doktrino mednarodnega kirurškega združenja (»International Society of Surgery«) in lastno modifikacijo nenapetostne brezšivne dimeljske hernioplastike. Kot prvi v nekdanji skupni državi je uvedel antibiotično parenteralno profilakso v kolorektalni, biliarni in gastroduodenalni kirurgiji. Leta 1994 je kot prvi v Sloveniji začel z nenapetostnim operiranjem dimeljskih kil po Lichtensteinovem postopku, že naslednje leto pa je prešel na brezšivno metodo, sprva po Gilbetovi tehniki, nato pa jo je še modificiral po lastni zamisli. O izkušnjah in uspešnosti teh novih postopkov je predaval na številnih simpozijih in kongresih doma in v tujini. Od teh so najbolj pomembni leta 1983 na Dunaju, 1985 v Kairu in v Moskvi, Leningradu in Kijevu, 1986 v Pragi in Bratislavi, 1987 v Milanu, 1989 v Strasbourgu in v Torontu, 1990 v Sidneyu in v Berlinu, 1991 v Moskvi in Leningradu, ter v Lizboni in v Stockholmu, 1992 v Nairobiju, 1993 v Hong Kongu, 1994 v Luzernu, 1995 v Freiburgu in v Gdansku, 1996 v Seoulu, 1997 v Gdansku, 1998 v Buenos Airesu in v Madridu, 2000 v Nijmegenu in v Singapuru, 2001 v Amsterdamu, 2002 v Hong Kongu, 2004 v Ekvadorju (Quito), 2005 v Torinu, 2007 v Atenah, 2008 v Sevilli, 2009 v Berlinu in v Bolgariji (Pleven).